Pogled v megleno dolino mi nikdar ne dovoli dalj kot kakih sto metrov sive beline, ko pa se začne usipati sneg se vsa panorama skrči na borih nekaj metrov, v meglenem sneženju, ki ne neha in daje vtis, da tudi nikoli ne bo prenehalo …

V prepojenih vlažnih oblačilih, me vsak premik zopet opomni na brezupen mraz, ki se zajeda v kosti jaz pa si zaradi ohranjanja moči ne privoščim nobenega drgetanja več … Drget bi me sicer ogrel za kak trenutek ali dva, a zavedal sem se, da mi to ohranitveno početje pije moči, pije dneve življenja, jaz pa sem želel živeti, živeti še en dan več, pa četudi bi bil to zadnji…doživet v bolečini in spokoju obenem, … jutro za jutrom, dan za dnem, večer za večerom …

Koliko dni mi je še ostalo? Koliko še lahko zdržim? Do kdaj?
… v blodnjaku misli , upanja včasih že brezupa, iščem odgovore, smisel, sporočilo, spoznanje… in ko si ne zmorem postaviti nobenega vprašanja, spustiti nobene misli, takrat se izklopim, takrat po nekaj globokih vdihih, odidem, …odidem v svet brez časa, prostora, bolečine, misli in spoznanj…

.. .so trenutki, ko se čas ustavi, ni včeraj ni danes,
jutri ne pride nikoli, samo si,
ko zaživiš kot komet na nebu za delček sekunde,
ujet v brezčasje prostora, ki ga ni.
Piti pri izviru, je danost v blagoslovu stvarnosti,
včasih je dovolj že poklonjen nasmeh, dotik tople dlani, rosen pogled, ki ne potrebuje besed,
takrat, samo takrat se za trenutek ustavi čas tudi tebi…

Koliko danosti, blagoslova in sočutja mnogih sem bil oz. smo bili deležni, še danes ne zmorem doumeti povsem.

Tomaž Humar (18.02.1969 – 10.11.2009)

Pogledajte još od istog autora

• Povratak preko Triglava ^[1]
• Tragičan kraj dvojice alpinista u francuskom Chamonixu ^[2]
• Brahmov smjer ^[3]
• Balkan experience ^[4]
• Planinarski vodič po Hrvatskoj ^[5]